Pojdi na vsebino

Rimska kurija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Rimska kurija (lat. Curia Romana) je vodstvena cerkvenopravna in upravna organizacija Rimskokatoliške cerkve, ki deluje v papeževem imenu, z njegovo oblastjo in njegovim pooblastilom[1]. Je tudi administrativna uprava Svetega sedeža.

Opis in naloge

[uredi | uredi kodo]

Rimsko kurijo sestavljajo dikasteriji, komisije, sveti in uradi ter sodišča, ki pomagajo papežu pri vodenju Rimskokatoliške cerkve. [2] Rimska kurija v papeževem imenu upravlja in skrbi za delovanje Cerkve. Njena področja dela segajo od vprašanj vere, službe škofov, zakramentalnega življenja, liturgične dejavnosti, življenja duhovnikov in redovnikov, katoliške vzgoje, do misijonske dejavnosti in sodstva. Papež vsega naštetega, kar je za vodenje Cerkve potrebno, ne bi mogel opravljati sam, zato mu pri reševanju vsakdanjih zadev pomagajo različne osebe in uradi rimske kurije. Po kan. 360 Zakonika cerkvenega prava (ZCP) kurija izvršuje svoje naloge v papeževem imenu in z njegovo oblastjo. Kurijo sestavljajo državno tajništvo, kongregacije (sedaj dikasteriji), sodišča in druge ustanove, katerih sestavo in naloge določajo apostolske konstitucije, ki jih izdajo papeži.

Pravne podlage za organizacijske in sistemske spremembe

Rimsko kurijo je 22. januarja 1588 formalno ustanovil papež Sikst V., z apostolsko konstitucijo Immensa aeterni Dei.[3] Po ustanovitveni konstituciji je bila kurija nekoč sestavljena iz 15 uradov (t. i. kolegijev). V 19. stoletju so bile znotraj kurije ustanovljene posebne kardinalske skupine. Prva večja reforma kurije je bila opravljena na podlagi apostolske konstitucije papeža Pija X. Sapienti consilio (29. junij 1908), nato pa so reformo utemeljili še: Zakonik cerkvenega prava (1917), apostolska konstitucija papeža Pavla VI. Regimini Ecclesiae universae (15. avgust 1967). Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je z apostolsko konstitucijo Pastor bonus (28. junij 1988) nazadnje uredil kurijo.[4].

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Organizacija 1988 - 2022

[uredi | uredi kodo]
  • Državno tajništvo[5]
  • Kongregacije:
  • Sodišča:
  • Papeški sveti:
  • Papeški uradi:
  • Drugi uradi:

Reforme papeža Frančiška

[uredi | uredi kodo]

Papež Frančišek je 19. marca 2022 objavil novo apostolsko konstitucijo Praedicate Evangelium o rimski kuriji in njeni organiziranosti, z namenom boljšega služenja Cerkvi in svetu. Ta je stopila v veljavo 5. junija letos, na binkošti, ter je nadomestila apostolsko konstitucijo Pastor Bonus iz leta 1988.[8]

Dikasteriji

[uredi | uredi kodo]

Dikasteriji so vodstveni organi rimske kurije, ki so nastali v času papeževanja papeža Frančiška. Kot kurialne enote se bili uradno priznani z apostolsko konstitucijo Praedicate Evangelium, objavljeno 19. marca 2022. Dikasteriji so preprosto povedano »ministrstva« Svetega sedeža, ki so nadomestili nekdanje kongregacije. Oseba, ki v imenu papeža vodi enega od dikasterijev v rimski kuriji, se imenuje »prefekt«.

Rimska kurija se bo po navedbah Radia Vatican delila na Državno tajništvo, druge dikasterije in organe. Državno tajništvo (Segreteria di Stato) bo imelo tri oddelke: za splošne zadeve, za odnose z državami in mednarodnimi organizacijami ter za diplomatski zbor Svetega sedeža.

Organiziranost

Nekdanje kongregacije in papeški sveti so odslej združeni v šestnajst dikasterijev. [9]

  • Dikasterij za karitativno služenje ima pristojnosti dosedanje Papeške elemozinerije.
  • Papeška komisija za zaščito mladoletnih je del Dikasterija za verski nauk, vendar bo še naprej delovala po lastnih predpisih in ciljih, ter s predsednikom delegatom in tajnikom, ki ju za pet let imenuje papež.
  • Kurijo dopolnjujejo sodstveni organizmi: štiri cerkvena sodišča in šest gospodarskih organizmov. [10]

Seznam dikasterijev Rimske kurije

[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. Borut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 183.
  2. Rebić, Adalbert, Bajt, Drago (2007). Splošni religijski leksikon: A-Ž. Modrijan, Ljubljana. str. 1048. COBISS 235261696.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  3. Borut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 184.
  4. Borut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 183-4.
  5. Borut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 187.
  6. Borut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 187-8.
  7. 7,0 7,1 7,2 7,3 Borut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 188.
  8. »Reforma Rimske kurije gre v smer misijonarskosti«. Pridobljeno 6. avgusta 2022.
  9. »Reforma Rimske kurije gre v smer misijonarskosti«. Pridobljeno 6. avgusta 2022.
  10. »Predstavitev apostolske konstitucije Praedicate Evangelium o rimski kuriji«. Pridobljeno 6. avgusta 2022.
  11. »Vatican News: Predstavitev apostolske konstitucije Praedicate Evangelium«. Pridobljeno 6. avgusta 2022.
  • Reven, Zdravko, Cerkev na Slovenskem: letopis 1971 (stanje 1. junija 1971), Nadškofijski ordinariat, Ljubljana, 1971 (COBISS)
  • Rebić, Adalbert, Bajt, Drago: Splošni religijski leksikon: A-Ž Ljubljana, Modrijan, 2007 (COBISS)

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]