Pojdi na vsebino

Max Planck

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Max Planck
Portret
Max Planck, okoli 1930
RojstvoMax Karl Ernst Ludwig Planck
23. april 1858({{padleft:1858|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:23|2|0}})[1][2][…]
Kiel, Vojvodina Holstein[d], Nemška zveza[4][5]
Smrt4. oktober 1947({{padleft:1947|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})[1][2][…] (89 let)
Göttingen[4][5]
Bivališče Nemška zveza
Severnonemška konfederacija
Nemško cesarstvo
Weimarska republika
Tretji rajh
zasedena Nemčija
NarodnostNemčija nemška
Področjafizika
Ustanove
Alma materUniverza Ludvika in Maksimilijana v Münchnu
Mentor doktorske
disertacije
Alexander von Brill
Gustav Robert Kirchhoff[6]
Hermann von Helmholtz
Doktorski študenti
Poznan poutemeljitev kvantne fizike
Planckov zakon
Planckov sistem enot
Planckova konstanta
Planckova masa
Pomembne nagrade Nobelova nagrada za fiziko (1918)
Copleyjeva medalja (1929)
Podpis

Max Karl Ernst Ludwig Planck, nemški fizik, * 23. april 1858, Kiel, Schleswig, Kraljevina Danska (sedaj Nemčija) † 4. oktober 1947, Göttingen, zasedena Nemčija.

Življenje in delo

[uredi | uredi kodo]

Planck velja za enega najpomembnejših nemških fizikov poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja. Po končani srednji šoli v Münchnu je študiral pri Helmholtzu in Kirchhoffu v Berlinu. Doktoriral je tudi v Münchnu, zaposlil pa se je leta 1885 kot profesor za teoretično fiziko na Humboldtovi univerzi v Berlinu.

Spočetka se je ukvarjal s termodinamiko. Prvi zakon termodinamike je bil že splošno znan, drugega zakona pa večina fizikov ni docela razumela. Poudaril je, da za ireverzibilno spremembo ni značilno to, da ne more potekati v obrnjeni smeri, temveč to, da po njej nikakor ne moremo vzpostaviti razmer, kakršne so bile pred njo. Z raziskovanjem entropijskega zakona je nadaljeval in izpeljal vrsto enačb za kemične reakcije za disociacijo plinov ter za razredčene raztopine. Tako se je spoznal z fizikom Ostwaldom, in kasneje sta s še ostalimi fiziki trdila, da atomi ne obstajajo. Nastal je spor z zagovorniki obstoja atomov, ki se je dokončno polegel šele na začetku 20. stoletja.

Planck v svojem delovnem kabinetu, datum neznan

Proti koncu 19. stoletja ga je pritegnila nova snov, in sicer sevanje črnega telesa. Njegov model so kot prvega uporabnega izdelali na berlinski univerzi in z njim točno merili sevanje. Preprosto rečeno: črno telo vse vpadlo (absorbirano) sevanje vpije in pri dani temperaturi od vseh teles najmočneje seva. Za to sevanje velja Stefan-Boltzmannov zakon. V zvezi s to temo se je začel ukvarjati s spektralno gostoto ter jo po neuresničenih pričakovanjih začel raziskovati še s stališča entropijskega zakona termodinamike. Pri enačbi za spektralno gostoto je izhajal iz nekega izraza, ki je zadeval entropijo in ki je veliko naravneje pripeljal do nove spektralne gostote. Tako je nastal Planckov zakon.

Že Boltzmann je odkril zvezo med entropijo in verjetnostjo. Da bi Planck smiselno izrazil verjetnost, je moral vpeljati poleg prve še drugo. Leta 1918 je prejel Nobelovo nagrado za fiziko za vloženo delo v napredek fizike z odkritjem energijskih kvantov. S tem se je pričelo obdobje kvantne fizike, ki se je uveljavilo šele leta 1922. Danes se kvant imenuje foton.

Zanimiva se mu je zdela tudi Einsteinova teorija relativnosti, v katere okviru je obravnaval termodinamiko. Nadaljnji korak pri tem pa je naredil Niels Bohr.

Po njem se imenuje Planckova konstanta .

Publikacije

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
Grob Maxa Plancka in njegove družine, Mestno pokopališče (Stadtfriedhof) Göttingen
  1. 1,0 1,1 MacTutor History of Mathematics archive — 1994.
  2. 2,0 2,1 Stuewer R. H. Encyclopædia Britannica
  3. 3,0 3,1 Babelio — 2007.
  4. 4,0 4,1 Record #118594818 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  5. 5,0 5,1 www.accademiadellescienze.it
  6. Physics Tree profile Max Planck

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]