Pojdi na vsebino

Icukušima (otok)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Itsukushima

Icukušima
Domače ime:
厳島
Vzdevek: Miyajima
Otok Icukušima
Icukušima se nahaja v Japonska
Icukušima
Icukušima
Geografija
LegaNotranje morje Seto
Površina30,39 km2
Najvišja nadm. višina535 m
Uprava
Japonska
Demografija
Prebivalstvo2000
Ta tori v svetišču Icukušima pozdravlja obiskovalce otoka..
Pregled otoka Mijadžima / Icukušima v Notranjem morju z vzhodne smeri, Japonska

Otok Icukušima (厳島) je otok v zahodnem delu Notranjega morja Seto, Japonskega morja, ki leži severozahodno od zaliva Hirošima. Ljudsko je znan kot Mijadžima (宮島), kar v japonščini pomeni »otok svetišče«.[1] Otok je eden od Treh pogledov na Japonsko Hajaši Gahōja iz leta 1643. Icukušima je del mesta Hacukaiči v prefekturi Hirošima. Otok je bil pred združitvijo s Hacukaičijem leta 2005 del nekdanjega mesta Mijadžima.

Icukušima je znan po svetišču Icukušima, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine.[2] Po zapisih je bilo svetišče ustanovljeno v času cesarice Suiko. Današnjo podobo je dal svetišču dvorni bojevnik Taira no Kijomori. Leta 1555 je daimjo Mōri Motonari premagal samuraja Sue Harukata v bitki pri Mijadžimi. Daimjo in samuraj Tojotomi Hidejoši je zgradil veliko stavbo, Sendžō-kaku, na hribu nad svetiščem.

Icukušima ima številne templje, vključno s svetiščem Tojokuni s petstopenjsko pagodo[3] in templjem Daigandži – enim od treh najbolj znanih templjev Benzaiten (boginje zgovornosti) na Japonskem.[4] Otok je znan tudi po češnjevih cvetovih na zgornjem hribu in jesenskem obarvanju javorovih listov.[5]

Otok Icukušima, vključno z vodami okoli njega (del Notranjega morja Seto), leži znotraj narodnega parka Setonaikai. To morje je pod vplivom močnega plimovanja. Ob oseki je dno morja izpostavljeno mimo otoških torijev. Ob visoki plimi morje prekrije vso prej izpostavljeno blato morskega dna in napolni območja pod sprehajališčem za svetišče.

Geografija

[uredi | uredi kodo]
Pogled iz zraka na Icukušima-džindža tori in glavni otok z žičnice/pohodniških poti Mijadžima .

Icukušima je gorat in redko poseljen. Ima osnovno šolo in srednjo šolo. Je podeželsko in gorato območje, meri le 30,39 kvadratnih kilometrov in ima približno 2000 prebivalcev. Ni mest, le majhna naselja s preprostimi hišami in zasebnimi trgovinami. Otočani se trudijo ohranjati gozdove in spoštovati naravo.

Pogoste trajektne storitve, ki jih upravlja JR West (trajekt JR Mijadžima ) in turistična ladja Mijadžima Macudai, opravljajo promet med otokom in celino v Mijadžimagučiju. Potovanje traja približno deset minut.[6] Vsako uro vozi hitri potniški trajekt do pristanišča Hirošima.

Javorji Mijadžima so znani po vsej Japonski in jeseni otok odenejo v škrlatno odejo. Momiji mandžū, pecivo, polnjeno z azuki marmelado ali kremo, so priljubljeni spominki in imajo emblem javorovih listov. Na voljo so številne druge vrste, kot sta čokolada in sir.[7] Ker otok velja za svetega, se dreves ne sme sekati za les. Jeleni se prosto sprehajajo. Ti veljajo za svete v domači šintoistični veri, ker veljajo za glasnike bogov. Hodijo po ulicah mesta in se ne bojijo turistov.

Jesenske barve na otoku Mijadžima

Šamodži, slog lesenega vesla, ki se uporablja za postrežbo kuhanega riža, ne da bi poslabšal okus, naj bi izumil menih, ki je živel na otoku. Šamodži je priljubljen spominek, v nakupovalni četrti pa je nekaj prevelikih primerkov.

Vrh gore Misen s 535 m je najvišja točka na otoku.[8] Žičnica Mijadžima pripelje obiskovalce do vrha v 30 minutah vožnje. Obstaja več mest, povezanih z zgodovinskim budističnim duhovnikom in ustanoviteljem Šingon budizma, Kōbō Daišijem (弘法大師) (774–835), vključno z Daišō-inom, blizu vrha.[9]

Na severni obali otoka je naravni botanični vrt Mijadžima (宮島自然植物実験所, Mijadžima Šizen Šokubucu Džikenšo).

Ljudje se pogosto odpravijo na kratko vožnjo s trajektom iz celinske Japonske, da bi molili v svetiščih Mijadžima in se čudili lepoti njegovih gozdov. Svetišča na otoku vključujejo Senjokaku (svetišče Tojokuni), petnadstropno pagodo, dvonadstropno pagodo, svetišče Kijomori in svetišče Omoto.[10]

Svetišča in templji

[uredi | uredi kodo]

Upoštevajte, da na Japonskem izraz »svetišče« pomeni šintoistično versko strukturo, »tempelj« pa budistično.

Svetišče Icukušima

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Svetišče Icukušima.

Mijadžima je znan po svetišču Icukušima (厳島神社, Icukušima-džindža), ki je šintoistično svetišče. Znan je po »lebdečih« vratih tori.[11] Zgodovinski kompleks svetišča je uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine, japonska vlada pa ga je uvrstila tudi med nacionalne zaklade.

Tempelj Daigandži

[uredi | uredi kodo]
Tempelj Daiganji v Mijadžima

Poleg svetišča Icukušima je tempelj Daigandži, posvečen boginji Benzaiten in trem Budam, pomembnim za Šingon budizem. Boginja Benzaiten na Japonskem je bila izsledena do boginje Sarasvati v hinduizmu v Indiji.[12] Je boginja zgovornosti, glasbe, umetnosti, bogastva in znanja. Tri Bude v templju so Gautama Buda, Buda modrosti in Buda usmiljenja.

Tempelj Daigandži je eden od treh najbolj znanih templjev Benzaiten na Japonskem, skupaj s templji Enošima Benzaiten (Kanagava) in Čikubudžima Benzaiten (Šiga). Tempelj Benzaiten je odprt za javnost le enkrat vsako leto, 17. junija. Na ta dan ima Mijadžima velik festival in ljudje iz regije obiščejo tempelj, da bi darovali svoje molitve.[13]

Natančen datum prve izgradnje templja Daigandži Benzaiten ni znan. Rekonstruiran je bil okoli leta 1200 v obdobju Kamakura. Datum izgradnje Icukušima-džindža in templja Daigandži je ocenjen na 6. stoletje ali kasneje, obstoj Icukušima-džindža pa je potrjen v zgodnjem 9. stoletju v starodavnih japonskih besedilih. Nihon Šoki potrjuje svetost teh struktur Mijadžama v obdobju Heian (794–1184).

Tempelj Daišō-in

[uredi | uredi kodo]

Main article: Daishō-in Daishō-in je zgodovinski japonski tempelj na gori Misen, sveti gori na otoku. To je 14. tempelj v romanju Čugoku 33 Kannon in znan po javorjih in njihovih jesenskih barvah. Imenuje se tudi Suišō-dži. Kot sedež veje Omuro budizma Šingon je najpomembnejši tempelj Mijadžima. Tempelj je bil skrbnik svetišča Icukušima, preden je obnova Meidži leta 1868 prepovedala (Šinbucu bunri) sinkretizem (Šinbucu-šūgō) med šintoizmom in budizmom.[14]

Svetišče Sendžokaku (Tojokuni)

[uredi | uredi kodo]
Tojotomija Hidejošija Sendžō-kaku gleda na Kijomorijevo svetišče Icukušima.

Sendžokaku (»paviljon s 1000 preprogami«) je največja stavba na otoku Mijadžima, kot pove že ime. Tojotomi Hidejoši je začel graditi Sendžokaku kot budistično knjižnico, v kateri bi lahko izvajali petje Senbu-kjo suter za padle vojake.[15] Hidejoši je umrl leta 1598 in stavba ni bila nikoli v celoti dokončana. Prvotno so bili Amitabha Buda in dva budistična svetnika, Ānanda in Mahākāśjapa, vključeni v strukturo do obnove Meidži, ko je bila stavba spremenjena v šintoistično svetišče, posvečeno Tojotomiju Hidejošiju. Številne votivne tablice s slikami, ki so visele v svetišču Icukušima do obdobja Meidži, so obešene na stenah znotraj dvorane.

Petstopenjska pagoda (Godžunoto)

[uredi | uredi kodo]
Petstopenjska pagoda v svetišču Icukušima

Bližnja petstopenjska pagoda, zgrajena leta 1407 (torej pred Sendžokakujem), je vsebovala Jakuši Njorai Zazo, Budo zdravilstva, ki naj bi ga izdelal sam Kobo Daiši v spremstvu Fugena Bosacuja (Buda usmiljenja) in Mondžu Bosacu (Buda modrosti). Tri podobe so bile med obnovo Meidži prestavljene v tempelj Daigandži.

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Miyajama
  2. Itsukushima Shinto Shrine UNESCO
  3. »Toyokuni Shrine (Senjokaku) / Goju-no-to«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. marca 2020. Pridobljeno 25. avgusta 2022.
  4. »Daiganji Kikyozan Hokoin (Buddhist temple)«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. marca 2020. Pridobljeno 25. avgusta 2022.
  5. »Miyajama Cherry Blossoms and Fall Foliage« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. marca 2016. Pridobljeno 25. avgusta 2022.
  6. 宮島自然散策マップ [Miyajima Nature Walk Map] (PDF) (v japonščini). Miyajima Tourist Association&Gimmick. 2019. Pridobljeno 10. aprila 2020. 宮島と宮島口を約10分で結びます。(Miyajima and Miyajimaguchi are about 10 minutes apart.)
  7. »Momiji Manju: A Snack Worthy of Miyajima«. All About Japan. All About Japan. 22. maj 2016. Pridobljeno 10. aprila 2020.
  8. »弥山(みせん)とは [About Misen]«. コトバンク (v japonščini). The Asahi Shimbun Company. Pridobljeno 10. aprila 2020.
  9. »About Miyajima«. Visit Hiroshima. Hiroshima International Tourism Association. Pridobljeno 10. aprila 2020.
  10. »Other Shrines - Sightseeing Spots«. Miyajima Tourist Association. Miyajima Tourist Association. 2017. Pridobljeno 10. aprila 2020.
  11. Louis-Frédéric Nussbaum (2005). "Itsukushima-jinja" in Japan Encyclopedia, p. 407.
  12. Catherine Ludvik (2001), From Sarasvati to Benzaiten, Ph.D. Thesis, University of Toronto, National Library of Canada; PDF Download
  13. »Itsukushima Benzaiten Festival«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. decembra 2019. Pridobljeno 25. avgusta 2022.
  14. Miyajima Misen Daiso-In Temple, Official Publication, http://www.galilei.ne.jp/daisyoin/
  15. Quiet charms of Miyajima island, Neena Mittal, The Straits Times, FEB 14, 2016

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]